English French German Italian Portuguese Russian Spanish


ZGORNJA SAVINJSKA DOLINA

 

 

Zgornja Savinjska dolina leži v severnem delu Slovenije. Državna meja z Republiko Avstrijo teče po hrbtu Olševe, nakar preide na greben Smrekovškega pogorja. Na jugu teče meja po temenu Dobrovelj in Menine, ki Zgornjo Savinjsko dolino ločita od Spodnje Savinjske in Tuhinjske doline. Na zahodu poteka meja po prelazu Črnivec, naprej na Krajnsko Reber, veliko Planino ter preko prevala Presedlaj na Ojstrico. Od tu teče po vršnem grebenu Grintavcev do Skute in od tam proti severu do Mrzle gore. Tu pride nazaj na avstrijsko mejo in po njej teče do Pavličevega sedla, nakar se obrne proti vzhodu in pride nazaj na Olševo. Upravno tvorijo Zgornjo Savinjsko dolino občine Mozirje, Nazarje, Gornji Grad, Ljubno, Luče, Rečica ob Savinji in Solčava. Območje meri 507 km2 in šteje dobrih 16.000 prebivalcev.

 

Geološke lastnosti 


Območje Zgornje Savinjske doline, ki je sicer geografsko zaključena celota, je reliefno močno razgibano. Obrobne planine na vzhodu, jugu in zahodu so grajene predvsem iz triadnih apnencev in dolomitov. Ob severnem pobočju planin in gora od Matkovega kota do Luč so razširjeni triadni werfenski skriljavci rumenkasto-rdečkaste barve. Nižje hribinske predele pokrivajo miocenske usedline, pomešane z vulkanskim pepelom Smrekovca, ki je bil največji delujoči vulkan v miocenu. Dno kotline med Gornjim Gradom, Ljubnim in Nazarjami sestavlja ploščat triadni hrbet Homa, v katerem se najdejo znaki miocena in oligocena. Reka Savinja se od svojega izvira prebija skozi prečne grebene triadnih plasti vse do Ljubnega, do koder ima značaj gorske reke. Od tu dalje se dno reke razširi v dolino. V tem času, t.j. v obdobju pred diluvialno dobo je nastala tudi Zadrečka dolina ob reki Dreti.

Podnebje

V Zgornji Savinjski dolini se prepletata predvsem dva podnebna tipa. Tip podnebja, ki prevladuje, je odvisen predvsem od nadmorske višine. Višji predeli imajo alpsko podnebje, s povprečno temperaturo najhladnejšega meseca pod -30C, nižji pa zmerno predalpsko podnebje. V dolino Savinje in Drete prihaja z okoliških planin svež gorski zrak, kar dela poletje prijetno, ne prevroče. Jeseni so hladne, prav tako tudi pomladi, zime pa večinoma mrzle in dolge. Količina letnih padavin je med 1300 in 1800 mm, v osrčju Savinjskih Alp pa nad 2500 mm.

Vpliv zemljepisnih značilnosti območja na gospodarske dejavnosti

Zgornja Savinjska dolina spada v predalpsko in alpsko območje. Dve tretjini kmetijskih površin leži nad ravninskim dnom dolin Drete in Savinje. Zaradi nagiba so te površine primerne le za travnike. Večje ravne ploskve za polja in travnike se nahajajo samo v dnu dolin ob Savinji in Dreti. Tudi v dolini se večina kmetijske zemlje izkorišča kot travinje, njiv je malo. Od poljščin prevladuje silažna koruza, nekaj je tudi krompirja in žit ter krmnih rastlin. Od živinoreje prevladuje govedoreja (prireja mleka in mesa), nekaj je tudi ovčereje. Reja prašičev pitancev je prisotna na večini kmetij za samooskrbo družin, nekaj pa se pojavlja tudi tržnih viškov suhomesnatih izdelkov. V povprečju kmetija v Zgornji Savinjski dolini poseduje 6 ha kmetijske zemlje in 14 ha gozda. Gozdovi se razprostirajo na 81% celotne površine. Gozdarstvo kljub nizki ceni lesa, predstavlja kmetijam pomemben vir dohodka. Od dopolnilnih dejavnosti so na geografskem območju zastopane: turizem na kmetiji, predelava mleka in mesa, peka kruha, vzreja damjakov, ribogojstvo, storitve s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, male hidroelektrarne, perutninarstvo. Zmerno je razvita kovinsko predelovalna in elektrotehnična proizvodnja, lesna predelava, prevozništvo, gostinstvo in turizem. Predvsem v turizmu poudarjamo velike priložnosti za večji razvoj, saj območje velja za ekološko zelo ohranjeno in čisto.

REČICA SKOZI ČAS

(avtor Jože Tlaker)

Naše ozemlje je bilo naseljeno že v predrimski dobi. Prvi pisni viri ga omenjajo v 12. in 13. stoletju, ko je ozemlje, ki ga danes imenujemo Zgornja Savinjska dolina, po volji nemških plemičev Chagerjev pripadlo oglejskemu patriarhatu. Patriarhi so kar trikrat zborovali v našem kraju, ki so mu ljubkovalno rekli »villa nostra«. Prvič leta 1173, ko so dodelili obširne vinograde Žičkemu samostanu in s tem pripomogli k telesnemu okrepčilu tamkajšnjih belih menihov kartuzijanov, da so lahko prepisovali premnoge knjige in na ta način širili kulturo. Leta 1231 pa je bil na Rečici znameniti sodni zbor z obsodbo dveh kmetov iz Vologa. Tako si je naš kraj že v srednjem veku ustvaril sloves materialnega podpiranja kulture in razvoja sodne oblasti, sredi 14. stoletja pa je bil že uveljavljen trg s trškimi pravicami za podložnike benediktinskega samostana Gornji Grad.
ZA VEČ INFORMACIJ KLIKNI....